Bi tudi vi kdaj raje pobegnili pred težkimi občutki? Telo in avtonomni živčni sistem delujeta z namenom preživetja. Kar je bilo nekoč preveč, se shrani v implicitni spomin in izogibanje postane način regulacije. Zato ne gre za pomanjkanje volje, ampak za naučen odziv. Sprememba se začne, ko lahko ob teh občutkih ostanemo, z več varnosti, več regulacije in več stika s sabo.
Svetovalno delo zame predstavlja več kot le poklic – je moje življenjsko poslanstvo, ki ga opravljam s celim srcem in neomajno predanostjo. Nudim psihoterapijo, svetovanje in razbremenilne pogovore, ko se zdi, da gre vse narobe in tudi takrat, ko se vam zdi, da bi od življenja želeli več. S sočutjem in razumevanjem vas podprem, takrat, ko to najbolj potrebujete. Moj cilj je nuditi celostno podporo, ki naslavlja um, telo in duha, zato svoj pristop prilagajam posamezniku, saj verjamem, da je vsak človek unikaten. Moja profesionalna pot se odvija v duhu stalnega izobraževanja in osebne rasti, kar je ključno za vsakega kakovostnega in predanega terapevta. Visoko kakovost svojih storitev zagotavljam z redno supervizijo.
Moji klienti pogosto povedo, da cenijo moj topel, prijazen in človeški pristop. Pri meni ni prostora za hladno, distancirano držo, ki jo prakticirajo nekateri terapevti, ki nastopajo kot avtoriteta in zgolj analizirajo in zapisujejo podatke, da bi postavili diagnozo. Takšen pristop ustvarja občutek, da ste zgolj predmet opazovanja, ne pa človek s svojo edinstveno zgodbo. Pri meni terapija ni suhoparna analiza ali iskanje napak, temveč pristen, človeški odnos, kjer se lahko počutite slišani, sprejeti in razumljeni. Včasih potrebujemo nekoga, ki nam pomaga videti stvari iz druge perspektive in nas usmeri na pot, o kateri sami morda ne bi razmišljali.
Moj način dela temelji na relacijskem modelu, kar pomeni, da verjamem v moč odnosa med klientom in terapevtom. Zdravilna moč terapije se skriva v pristnem, varnem in zaupljivem odnosu, kjer se lahko počutite videni, slišani in sprejeti točno takšni, kot ste. Če ste kdaj prebrali knjige avtorjev, kot je Irvin D. Yalom, boste razumeli, kaj mislim. Njegove zgodbe o terapevtskih srečanjih zelo dobro ponazarjajo, kako pomemben je pristen odnos in kako lahko odnos sam po sebi postane vir zdravljenja in spremembe.
Vsak človek je edinstven, zato verjamem, da mora biti tudi terapevtski proces prilagojen posamezniku, njegovim potrebam in ciljem. Tudi iz prakse in raziskav se je pokazalo, da to povečuje verjetnost vztrajanja in doseganja pomembnih sprememb. Opažam, da klienti ne iščejo generičnih rešitev, temveč nekoga, ki se jim bo posvetil.
Individualna prilagoditev terapije
Pri svojem delu dajem poseben poudarek na prilagoditev terapevtskega procesa individualnim potrebam klienta, saj verjamem, da so osebni cilji in okoliščine vsakega posameznika edinstveni. Ta pristop mi omogoča fleksibilnost, ki je zelo pomembna pri delu s klienti, ki se soočajo z različnimi oblikami tesnobe, paničnimi napadi ali drugimi psihološkimi stiskami. Pri klientih, ki imajo specifične strahove, na primer tesnobo v zaprtih prostorih, vključujem izkustvene metode. To pomeni, da s klientom skupaj načrtujeva in nato vstopiva v situacije, ki vzbujajo strah – kot je recimo vožnja z dvigalom, javnim prevozom, obisk zdravstvenih ustanov itd. Tako lahko ob moji podpori postopoma premaga svoje strahove. Več o tem si lahko preberet TUKAJ. Verjamem, da pogovorna terapija ni vedno dovolj. Včasih je ključno narediti prvi korak v realnem svetu, kjer stiske nastajajo, in lažje je, če imamo ob sebi usposobljeno osebo. S tem pristopom klientu omogočim, da z občutkom varnosti in podpore postopoma premaguje svoje strahove ter pridobiva samozavest za soočanje s podobnimi situacijami v vsakdanjem življenju in tako lahko resnično doseže svoje cilje.
Resnično mi je mar za svoje kliente. Verjamem, da se ta zavzetost čuti, saj klienti pogosto povedo, da so pri meni prvič imeli občutek, da jih nekdo res posluša in razume. To ustvarja varno okolje, kjer se lahko postopoma povezujejo ne le z mano kot terapevtko, ampak tudi sami s seboj in z drugimi ljudmi.
Včasih je največji pogum v tem, da si priznamo: ‘Ne vem, kaj sledi, a sem pripravljen/a narediti prvi korak. Če začutite potrebo po spremembi, sem tukaj,da vas pri tem podprem. Priporočila klientov si lahko preberete TUKAJ.
Vaš občutek vas bo vodil v pravo smer. Prisluhnite mu – pokazal vam bo, kateri terapevt je pravi za vas.
Na individualnem pogovoru se vam v celoti posvetim. Sprememba fokusa na notranjost in postavljanje zdravih mej omogoča pozitivne spremembe in aktivno vlogo v lastnem življenju.
Soočanje z različnimi stiskami (anksioznost, panični napadi, fobije, depresija, predelovanje travm, stres in izgorelost), skozi odnos s terapevtom in drugimi udeleženci v skupini, kjer odkrivamo naše vzorce delovanja v odnosih.
Individualni razbremenilni pogovor za svojce in bolnike. Svojci imajo pogosto občutek, da jih nihče ne razume. Iz lastne izkušnje vem, kako dragoceno je, če lahko govoriš z nekom, ki je to doživel sam.
Najprej si priznajmo, da včasih težave z odnosi, travmami, iskanjem smisla, neustreznimi čustvenimi odzivi in podobno, preprosto ne moremo več sami obvladovati in potrebujemo pomoč in da to ni znak slabištva. Naslednji korak pa je, da pomoč tudi poiščemo. Imel sem srečo, da sem s terapevtko Leo zelo hitro vzpostavil občutek varnosti in povezanosti. Ves čas terapije nisem niti malo podvomil, da sem sprejet in razumljen , takšen kakršen sem. Ko sem ji zaupal svoje težave, sem lahko zrazil svoje misli in čustva brez bojazni, da bi me obsojala in to mi je prineslo občutek olajšanja.
Toplo priporočam vsem, ki iščejo nekoga, ki je sam dal to čez in razume. Njena sposobnost, da se vživi v situacijo in ponudi praktične nasvete, je bila za mene neprecenljiva.
Vem, kako težko se je odločiti in poiskati pomoč in ko ne veš katerega terapevta izbrati. Če se odločite za njo, vam ne bo žal. Zelo prijazna, topla oseba, ki ve kaj dela. Meni je izjemno pomagala in če bom še kdaj v težki situaciji, jo bom sigurno spet poklicala.
Res sem hvaležna Lei za podporo v najtežjem obdobju svojega življenja. Njena sposobnost poslušanja in razumevanja mi je dala moč, da sem se soočila s svojimi težavami in začela gledati bolj pozitivno v prihodnost. Ko so že vsi obupali nad mano me je ona spobujala in bila v oporo tudi, ko mi je bilo najtežje. Je izjemna ženska, strokovnjakinja in oseba, ki mi je s svojim znanjem in načinom, kako je pristopila k meni, resnično spremenila življenje.
Svetovanje sem poiskal v najtežjih obdobjih prenašanja svojčeve napredovale bolezni. Lea mi je zelo pomagala pri praktični obravnavi travme, saj sem se počutil izredno izgubljenega. Pred terapijo nisem o njej vedel nič – odločil sem se na slepo, vendar sem se odločil prav. Njena specializacija prav za bolnike za rakom oziroma njihove svojce mi je tu prinesla ogromno. Samo obdobje in žalovanje sem zato prenesel lažje, ker sem vedel, da kar čutim, ni edinstveno meni; prav tako sem pa dobil ogromno nasvetov, ki so vse olajšali. Iz dna srca svetujem vsem, ki so v stiski, da poiščejo neko obliko pomoči, seveda pa priporočam prav njo.
Vedno sem imel občutek, da nisem dovolj dober, da nisem vreden spoštovanja in ženske, ki bi me zares ljubila. Lea mi je pomagala videti sebe skozi drugačne oči, ne več kot nekoga, kateremu na čelu piše neuspeh, temveč kot nekoga, ki si zasluži priložnost in je vreden. Prvič v življenju sem sposoben do sebe čutiti sočutje in videti svoje dobre lastnosti.
Pred terapijo sem pogosto čutila brezvoljnost in obup, kot da se vrtim v istem začaranem krogu. Po vsakem srečanju pa sem odhajala z novo energijo, jasnejšim pogledom na stvari in občutkom, da imam moč spremeniti svoje življenje. Terapevtski proces mi je dal motivacijo, ki mi je manjkala. Lea hvala!
V življenju sem bila vajena, da me ljudje izkoriščajo, ponižujejo in ne spoštujejo. Vedno sem verjela, da je to nekaj, kar moram sprejeti in da si to zaslužim, ker sem ne vredna. V terapevtskem odnosu pa sem prvič doživela, da je lahko odnos do mene drugačen da se počutim varno, da me lea spoštuje, da sem sprejeta z vsemi napakami, da je do mene prijazna. To mi je odprlo oči: da si zaslužim odnose, v katerih sem vredna spoštovanja in prijaznosti.
Od vedno sem se trudila biti popolna, prilagajati se in skriti svoja čustva, ker sem se bala, da bom drugače zavržena od drugih in ostala sama. Na psihoterapiji sem prvič začutila, da lahko preprosto sem. Da ni treba skrivati svojih občutkov, da ni narobe, če čutim jezo, žalost ali katerokoli drugo čustvo. Končno sem sprejela sebe takšno, kot sem, brez sramu zaradi svojih čustev.
V svoji družini sem se zmeraj počutila neopaženo, kot da moje besede in čustva niso pomembna. Vedno sem hrepenela po tem, da bi me drugi videli, slišali, upoštevali – a tega nikoli nisem zares doživela. Na terapiji sva delali z notranjim otrokom in sem prvič začutila, da si lahko to, kar iščem od drugih, dam sama. Naučila sem se slišati sebe, slediti svojim potrebam in se postaviti na prvo mesto, brez občutka krivde. Kar sem vse življenje iskala pri drugih, sem končno našla v sebi.HVALA TI.
Vedno sem imela občutek, da sem pri terapevtih samo ena izmed mnogih. Oni sprašujejo, ti odgovarjaš, nekaj si zapišejo, in to je to. Tukaj pa sem prvič imela občutek, da res nekoga zanima, kdo sem in kaj doživljam. Zato sem si upala reči stvari naglas in jih začela zares predelovati.
Včasih samo rabiš nekoga, ki te malo zdrami in ti pokaže, da obstaja še kakšen drug način gledanja na stvari. Vedno sem mislil, da pač sem tak, da se ne morem spremeniti, da je moje življenje točno tako, kot je, in da nimam nobene izbire. Potem pa sem začel dojemati, da si veliko teh omejitev postavljam sam. In da jih lahko tudi malo premaknem. Počasi, ampak gre.
Doma so me vedno preslišali, v službi so me jemali za samoumevno, med prijatelji sem bila bolj poslušalka kot sogovornica. Cel lajf sem imela občutek, da govorim v prazno. Na terapiji pa… ne vem, prvič sem imela občutek, da sem pomembna. Da nekdo ne samo sliši, ampak tudi razume. In to je bil občutek, ki mi je začel spreminjati vse, ker sem začela poslušati tudi samo sebe.
Celo življenje sem imela občutek, da se moram dokazovati, da me bodo imeli radi. Če sem želela biti sprejeta, sem morala popuščati, požirati stvari, biti ‘ta pridna’. Na terapiji pa sem prvič doživela odnos, kjer tega ni bilo treba. Kjer nisem rabila igrati nobene vloge in sem bila vseeno sprejeta. To je bil res dober občutek, ki sem se ga morala najprej navadit, ker mi ni bil naraven. In zdaj vem, da so takšni odnosi možni. Da ni treba, da te nekdo tlači, da bi imel občutek pripadnosti.
Prej sem se ves čas trudila biti ‘prava verzija’ sebe. Manj čustvena, bolj pridna, bolj taka, kot sem mislila, da bi morala biti. Zaradi terapije sem prvič začela razmišljati – kaj pa, če sem v redu že zdaj, taka kot sem? In ko sem to enkrat začela dojemati, sem se počutila… lažjo. Končno sem nehala hodila skozi življenje s tem občutkom, da moram ves čas nekaj popravljati na sebi. Priporočam, delo z Leo, res vam ne bo žal.
Ko so se začeli panični napadi, nisem vedel, kaj se dogaja. Mislil sem, da je to to, da me bo pobralo. Srce je razbijalo, glava ni funkcionirala, telo se mi je zdelo, da odpoveduje. Lea mi je pomagala razumeti, da ne umiram – da je to odziv mojega telesa, ki ga lahko obvladam. Najbolj noro je bilo, ko sem prvič začutil, da prihaja napad in sem ostal miren. Nisem pobegnil, nisem se boril, samo dihal in potem je sam od sebe izginil. Takrat mi je bilo žal, da se nisem za psihoterapijo odločil že prej, ampak sem se par let mučil.
Sama sebi sem se zdela smešna, odrasla ženska, pa ne morem stopiti niti na balkon. Strah me je dobesedno hromil. Nisem hotela, da vodi moje življenje, ampak sama nisem znala iz njega. Na terapiji sva šli res počasi, korak za korakom, ampak vedno malo več. Ko sem prvič stala na mostu in nisem imela občutka, da me bo razneslo od panike, sem vedela da če sem lahko premagala to, lahko premagam še kaj drugega. In tudi sem. Končno sem svobodna. Stokrat hvala!!!
Dolgo sem mislila, da samo ‘moram stisniti’, da bo šlo. Vedno sem delala več, se trudila bolj, ignorirala utrujenost, ker ‘saj nimam razloga za jamranje’. Dokler nisem dobesedno pregorela. Na psihoterapiji sem prvič dojela, da moje telo ni moj sovražnik in da mi ne ‘nagaja’, ampak me prosi, naj ga ne izčrpavam do konca. Lea me je naučila prepoznati svoje meje in se ustaviti, preden me spet sesuje. In kar je najbolj noro je to, da odkar sem nehala riniti čez sebe, gre življenje lažje, ne težje.
